Nova biografija Marka Hodgkinsona predstavlja trdno obrambo kralja slama in njegovih slavnih daljnih prizadevanj.
Lahko Novak Đoković res igra Wimbledon le tri tedne po operaciji kolena?
Potem ko sem prebral novo biografijo kralja slama Marka Hodgkinsona, Iskanje Novaka, Prepričan sem, da lahko. Pravzaprav sem precej prepričan, da lahko počne skoraj vse - morda celo premika molekule vode z umom.
noter Iskanje Novaka, britanski teniški pisec podrobno opisuje Đokovićevo malo verjetno – nekateri okoli njega bi rekli čudežno – potovanje iz mračnega zaklonišča pod Beogradom do vrhunca elitnega svetovnega športa. 'Hagiografija' je beseda, ki je tehnično pridržana za življenje svetnika, vendar tukaj ne bi bila preveč oddaljena. Po mnenju mnogih ljudi, s katerimi se Hodgkinson pogovarja – Đokovićevi prijatelji, trenerji, rojaki – je v Srbovem življenju nekaj božansko navdihnjenega. Čeprav ga ne naslika ravno kot svetnika, Hodgkinson na koncu napiše nekaj, kar bi lahko bil prvi osnutek nove, bolj naklonjene pripovedi o Đokoviću.
Đoković je med tiskovno konferenco za medije v Wimbledonu dejal, da sem 'prepričan o zdravju svojega kolena in da je splošno fizično stanje res dobro.'
© Getty Images
Knjiga se začne v najmanj gostoljubnem, a najbolj zanimivem Đokovićevem bivalnem prostoru: v popolnoma betonskem zavetišču, kjer so 11-letni Novak in njegova družina preživeli 78 noči zapored med Natovim bombardiranjem Srbije leta 1999. Med obiskom tega kletnem bunkerju, Hodgkinson odpre 12-palčna debela jeklena vrata in stopi v sobo z nizkim stropom, ki je 'hladna, groba in neprizanesljiva.' Ko si je pisatelj predstavljal, kaj je tam čutil mladi Đoković, ko je opazoval obraz svoje matere, da bi nakazal, kako naj se odzove na uničenje okoli njih, je ugotovil, da je to »nekako še vedno kraj strahu in zmede ter zbiranja besa«.
Bunker, bombe, bes: zdi se, da so vsi ključni za razumevanje predrzne različice Đokovića, ki je kot najstnik skočil na pro-tour oder in prejel nekaj manj kot prijeten objem teniškega sveta. Le nekaj let prej so njegovo mesto, družino in državo, izgnanec na Zahodu, bombardirali isti narodi, kjer je zdaj igral večino svojih turnirjev.
»Bombardiranje leta 1999 je imel za 'skrajno okrutnost' in kot mnogi drugi Srbi je bil besen, celo maščevalen,« piše Hodgkinson. 'V zgodnjih fazah svoje kariere je ta bes uporabil kot gorivo, kar ga je spodbudilo k uspehu na turneji.'
Vedno je veselje igrati s tabo, prijatelj. In se malo nasmejati. Vso srečo 🍀 za Wimbledon. pic.twitter.com/xkyZm7LQVX
— Novak Đoković (@DjokerNole) 28. junij 2024
Navsezadnje pa je bolj pomembno za Đokovićevo zgodbo in njegov uspeh brez primere, kako je pustil tisto zgodnjo jezo za sabo.
'Čeprav Đoković ne bo nikoli pozabil Natovega bombardiranja ... se je odločil odpustiti,' pravi Hodgkinson. 'To je bila zavestna odločitev, da delam na sebi in svojih čustvih, da bi se spopadel s tem notranjim besom.'
tendonitis opornica komolca
Knjiga spremlja Đokovića na njegovem dolgem, večstranskem iskanju, da bi dosegel tisto najbolj občutljivo športno ravnotežje: najti notranji mir, ne da bi pri tem izgubil tekmovalno prednost.
Leta 2010 ga Srb Igor Četojević uvede v dieto brez glutena, bogato z rastlinami; uči ga o »skrbi za duhovno energijo telesa«; in mu na splošno pokaže, da, kot pravi Hodgkinson, 'alternativne poti lahko delujejo zanj.' Kmalu Đoković pove svoji hrani, kaj želi, da naredi za njegovo telo, medtem ko jo daje v usta. To se sliši čudaško, vendar rezultati niso bili. Njegova kariera se je začela vzpenjati leta 2011, kmalu po začetku njegovega prehranskega razsvetljenja.
Đokovićeva kariera se je zadnjih 13 let le še vzpenjala. Zdi se, da globlje ko gre v nadnaravno razmišljanje, bolje igra.
Đoković želi osvojiti svoj prvi naslov v sezoni 2024.
© Getty Images
Začel je opevati 'piramidalno vodo', ki jo najdemo v rovih pod hribi v Srbiji. O telepatiji in moči dolgih objemov se je naučil od Pepeja Imaza, španskega holističnega trenerja. Sodeloval je z reiki zdravilcem Zarkijem Ilićem. Sprejel je volka kot svojega »duhovnega naravnega vodnika«. Nosil je obliž Iron Man, ki je 'pretvoril toploto v drobne svetlobne žarke, ki stimulirajo centralni živčni sistem.' Na Instagramu je klepetal v živo s prijateljem Chervinom Jafariehom o tem, kako nas voda posluša. Več mesecev je odlašal s posegom na komolcu in jokal, potem ko je končno privolil v to.
Hodgkinson pravilno opozarja na namišljeno naravo mnogih od teh prepričanj. Povezuje pa jih tudi z Đokovićevim pogosto izrečenim mnenjem, da v življenju 'ne bi smelo biti omejitev'. Ta miselnost je velik del tega, kar ga je pripeljalo do 24 naslovov za Grand Slam; kaj mu je omogočilo, da je premagal Rogerja Federerja in Rafaela Nadala; kaj ga drži med najboljšimi 3 pri 37. Za Hodgkinsona je Đokovićev 'odprt um' morda vodil po nenavadnih poteh, vendar ga je tudi pripeljal dlje, kot bi lahko upal kateri koli teniški igralec iz majhne, od vojne opustošene Srbije.
Najbolj razvpito je seveda to, da je Đoković zavrnil cepivo proti covidu, ker ni mogel biti prepričan, kaj bo to naredilo njegovemu telesu. Tudi tukaj Hodgkinson jasno pove, da Đoković sebe ni videl kot del gibanja proti vaxu; njegova odločitev je bila samo njegova. Takrat sem mislil, da je bila ta odločitev neodgovorna, toda zaradi te knjige in konteksta, ki ga daje Đokovićevemu razmišljanju, sem bolj naklonjen njegovemu stališču. Po eni strani je požrešen tekmovalec in uspešen, po drugi strani pa se je bil pripravljen – s tem, da je odložil operacijo komolca in ni prejel cepiva – odreči več možnostim za osvojitev več naslovov za Grand Slam zaradi svoje predanosti svoji filozofiji zdravja. .
Ugotovil je, da s poniževanjem samega sebe ne more nič pridobiti. Veliko bolje je, da Đoković odpusti sam sebi … Dovoli si, da gre naprej. —Mark Hodgkinson v Iskanje Novaka
Ob Đokovićevi fascinaciji nad mističnim se je med njegovo družino in prijatelji dvignila ustrezna fascinacija nad njim kot mistično osebnostjo. Med deportacijo ga je njegov oče Srdjan primerjal s Spartakom. Njegov kapetan Davisovega pokala je trdil, da 'ima vir mentalne energije, ki prihaja neposredno iz višjega bitja.' Njegov prehranski guru Cetojevic je rekel Hodgkinsonu: 'Mogoče to ni dobra primerjava, ampak poglejte Jezusa.'
Vendar pa obstajajo tudi, slavno, Đokovićevi sovražniki. Hodgkinson sprašuje ljudi, ki so mu blizu, za njihovo mnenje o tem, zakaj kljub vsem svojim uspehom nikoli ni bil ljubljenec teniških navdušencev. Njegov nekdanji trener Niki Pilić to pripisuje njegovemu statusu Srba in vzhodnoevropejca, torej nekoga ločenega od Zahoda. Njegov prijatelj Sascha Bajin pravi, da ga ljudje 'ljubijo ali sovražijo, ker je zvest samemu sebi.' Kobe Bryant je Đokoviću rekel, naj ga ne skrbi, saj nihče ne sovraži dobrih športnikov, sovražijo samo odlične.
Đoković je skušal vse to sprejeti, a kot pravi Hodgkinson, mu je še vedno neprijetno, da ni ljubljen. Ve, kako uporabiti sovražnost množice kot tekmovalno gorivo, vendar ni McEnroe ali Connors ali Kyrgios, ki uživa v zlobnosti. Če tako razmišljamo, Đokovićeva želja, da bi bil všečen, da bi bil navijal, da bi slišal množice vzklikati 'No-vak!' način, kako so vzklikali 'Ro-ger!' doda patino patosa in čustveno globino svoji osebnosti GOAT.
Iskanje Novaka ni svetniška hagiografija, je pa trdna obramba zvezde, tudi v njeni najbolj kontroverzni obliki. Ko se je skliceval na Đokovićeve nastope v Srbiji s paravojaškim poveljnikom, katerega enota je sodelovala v Srebrenici, in politikom, ki je pokol opisal kot »mit«, Hodgkinson piše: »Glede na zahtevno preteklost Srbije in Đokovićev visok status je bilo skoraj neizogibno, da na tej poti bi bilo nekaj polemik.' Potem ko je Đokovića primerjal z ustanoviteljico Goopa Gwyneth Paltrow, Hodgkinson pravi, da ti vsaj Srb 'ne poskuša ničesar prodati.' Toda v primeru Jafariehove 'zdravilne vode' je bil Đoković kritiziran, da se je prevrnil v cono dezinformacij.
Kot nekdo, ki je srečal Đokovića in ga intervjuval ter ure in ure poslušal na tiskovnih konferencah in gledal njegovo igro, mi Hodgkinsonova upodobitev zveni resnično. Osebno je simpatičen, spoštljiv fant, ki se po svojih najboljših močeh trudi enakovredno srečati druge ljudi in jim prisluhniti. Za vse, ki o tem dvomite, Iskanje Novaka, vam lahko da razlog, da date KOZLI še eno priložnost, preden pomaha v slovo.
Čeprav bodo Đokovićeve filozofije za večino šle predaleč, se je na njegovem potovanju mogoče marsikaj naučiti. Ko sem na teh straneh prebiral njegovo življenje, me je ponovno presenetilo, kako bogata je bila njegova kariera, v dobrem in slabem. Najbolj neverjetno se zdaj zdi, kako hitro se je premaknil od vsakega razočaranja in katastrofe – celo deportacije. Hodgkinson najde ključ do te sposobnosti v zelo nemističnem delu Đokovićeve miselnosti: »Ugotovil je, da ne more nič pridobiti, če se ponižuje. Veliko bolje je, da Đoković odpusti sam sebi ... Dovoli si, da gre naprej.
Če torej po njegovem počasnem in trhlem začetku sezone 2024 mislite, da smo morda končno videli zadnjega od Noleta, boste morda želeli še enkrat premisliti. Zanj se potovanje nadaljuje.
