'To me je tako navdušilo, da mi niti na misel ni prišlo, da je ne bi zaposlil.'
Ko gledate Mika Ikemorija, domačina v Huntington Beachu v Kaliforniji, kako tekmuje na teniškem igrišču, je zlahka videti, zakaj je ta igralec, ki je na nacionalni ravni, ustvaril tako močno mladinsko kariero.
Toda pozornost ljudi te dni pritegne njena zgodba zunaj igrišča. Pri 9 letih so Ikemoriju diagnosticirali kronični epileptični napad.
»Moj prvi epileptični napad se je zgodil v teniškem centru Rusty Miller. Odhajal sem s parkirišča. Bil sem eden zadnjih otrok tam, ker sem želel ostati in igrati nekaj dodatnih mešanih dvojic. In ne vem, kaj se je zgodilo potem.'
Ikemorijev oče Todd Eversgerd je bil tik ob njej, ko je prvič doživela epileptični napad.
»Ko je končala, sva šla ven na parkirišče. Ugotovil sem, da ne hodi zraven mene in pogledal sem zadaj. Lahko bi rekel, da se je borila,« se spominja. »Njen obraz je bil izkrivljen in bila je nekako napeta in vedel sem, da bo padla. Na srečo sem jo ujel. Bil sem nor. Dobesedno sem mislil, da umira.”
Njena mama Lynn Ikemori se tega dne spominja, kot bi bil včeraj.
»Spomnim se, da me je poklical moj mož. Bil je podivjan,« pripoveduje. »Ko sem prišel tja, je bila budna, a nismo vedeli, kaj se je zgodilo. Odpeljali smo jo na urgenco in na koncu so nas prisilili, da smo potem morali opraviti veliko testov. Takrat smo ugotovili, da ima motnjo napadov.'
Ikemori se bo jeseni prijavil za UC Davis s polno teniško štipendijo.
© Teniški kanal
namiznoteniški zapisnikar
Po posvetovanju z zdravniki je Ikemorijeva družina hitro ugotovila, da so epileptični napadi kronična motnja, ki je ni mogoče pozdraviti in da bo to nekaj, s čimer se bo morala soočati do konca svojega življenja. In čeprav sami epileptični napadi niso življenjsko nevarni, je okolje, v katerem jih ima, prava nevarnost, kot je opisal Ikemorijev brat Ike.
'Padec je na splošno bolj nevaren kot dejanski napad, ker če pade, če stoji ali če hodi po ulici, se lahko udari v glavo, kar bi lahko še poslabšalo stanje,' pravi.
Njen oče in celotna družina morajo biti 24 ur na dan nenehno pozorni na Ikemorijevo okolico v upanju, da bodo preprečili katastrofalen padec. Toda skozi vse to se Ikemori ni nikoli nehala ukvarjati s športom, ki ga ljubi že od otroštva. Njena največja ovira na igrišču te dni so zdravila, ki lahko neposredno vplivajo na njeno igro.
»Moja igra je nabiranje točk in jemanje časa igralcem. In ko sem v megli in name delujejo zdravila ali napadi. Samo poskušam spraviti žogo noter,« pojasnjuje. »Ne vem več, kaj počnem. Moje telo je tam, a moj um je zamegljen.”
Zdaj v zadnjem letniku srednje šole Marina je sprejela polno štipendijo za igranje tenisa na UC Davis naslednje leto pod krinko trenerja Billa Mazeja.
»Opazoval sem jo na oddelkih v južni Kaliforniji in pisala mi je ter mi takoj povedala za svojo motnjo napadov. In to me je tako navdušilo, da mi niti na misel ni prišlo, da je ne bi zaposlila, ker je imela to težavo,« deli Mazejeva.
'Pravzaprav me je to spodbudilo, da sem jo bolj zaposlil.'
