Zdi se, da Đoković čaka z desno roko v razmeroma nevtralnem oprijemu med prijemom forhenda in roko iz hrbta
Novak Đoković, ki je blizu Andreu Agassiju, ima najboljše rezultate v sodobni igri. Srb ima kljub izjemnemu oprijemu iz forhenda zelo kratek in kompakten zamah z zadnjico, pri katerem roke zelo malo naredijo, da bi lopar spravil v položaj za zamah naprej.
V pripravljenem položaju (čaka na serviranje žoge) se zdi, da Đoković čaka z desno roko v razmeroma nevtralnem oprijemu med prijemom forhend in oprijem z backhandom. Njegova leva roka je praviloma vedno v ročaju z roko.
Desno roko premakne v oprijem s forhendom, kar ima za posledico, da ima z desno roko izjemen prijem iz forhenda, čeprav ne ve, od kod prihaja žoga. Če se zaveda, da žoga prihaja na stransko stran, obrne zgornji del telesa in hkrati spremeni desno roko v oprijem z zadnjo roko.
Ekstremen problem oprijema forhenda
Mnogi igralci, vključno z Novakom, so z izjemnim oprijemom zadeli forhende. Izziv z izjemnim oprijemom forhenda pri vračanju servisa je, da traja dlje, da pridete od prijema forhenda do oprijema, ko se igralci spremenijo. Igralci se morajo prav tako hitro prilagoditi od konca povratnega zamaha do stika, da se obrne lopar navpično ali naravnost navzgor in navzdol.
Kako se Đoković proti temu bori?
Preden vrne servise na hrbtu, se Đoković hitro postavi v položaj, kjer lopar ne gre za hrbet, obrne zgornji del telesa, tako da je zamah nazaj kratek in kompakten. Novakov obraz in roke loparja sta postavljena tako, da mu ni treba ničesar nepotrebno prilagajati do trenutka, ko vzpostavi stik. Pri stiku je ključno, da Djokovićev obraz loparja ostane navpičen. Ko se Srb postavi na položaj, poskrbi, da bodo strune njegovega loparja obrnjene vstran, zato bo, ko premakne lopar naprej, da se dotakne žoge, bo stran loparja samodejno navpična.
Težava, ki jo imajo igralci na splošno, je, da na ključnem položaju na koncu povratnega zamaha strune loparja kažejo navzgor ali navzdol, zaradi česar se od tam prilagodijo stiku, kar jih stane časa in vrže uokvirnjene vračila.
Ko Srb pride v položaj, da vrne servis iz backhanda, poskrbi, da strune njegovega loparja kažejo vstran in zato, ko premakne lopar naprej, da se dotakne žoge.
Minimalna prilagoditev
Tako kot zadnja stran, tudi ko Đoković prepozna udarec iz forhenda, obrne zgornji del telesa in zamah nazaj je kratek in kompakten. Vendar pa je velika razlika v njegovem povratku iz backhanda, vrvice Đokovićevega loparja kažejo nekoliko navzdol, medtem ko se vrača s strani forhenda. To je posledica njegovega izjemnega oprijema s forhendom. Ponovno je ključnega pomena, da se v tem položaju, v katerem se znajde, minimalno prilagodi, da bo vrvice loparja postavil navpično.
Predvsem ima Đoković širok razdeljen korak, ko se poskuša obrniti na žogo svoje udarne noge, širši kot je razdeljeni korak, širše servise lahko doseže brez koraka. Natančno si izmeri svoj razdeljeni korak, zato se žogice njegovih nog dotaknejo igrišča v trenutku, ko nasprotnik zadene servis.
Đokoviću se zaradi tega, kako usklajen je, uspe še vedno vrniti iz forhenda. To mu omogoča, da v zadnji milisekundi pred stikom prilagodi navpično stran loparja, in to skoraj vsakič popravi.
Ta minimalna sprememba pred stikom je tisto, zaradi česar je toliko težje, da se dobro vrnete z izjemnim oprijemom iz forhenda, in to je tudi razlog, zakaj večina igralcev s takšnim oprijemom stopi za osnovno črto, ko se vrne. Po drugi strani pa Novaku uspe ostati blizu izhodišča in se neverjetno dobro vrne tudi na strani forhenda.
