Goran Ivanišević je brez dvoma eden največjih zvezdnikov v zgodovini tenisa. Sprva je zaslovel z ognjevitim temperamentom in močnim servisom, leta 2001 pa je ta visoki Hrvat navdušil celo svoje najmočnejše kritike, saj je bil po trikratnem podprvaku prvi vstopni znak za zmagovalce na Wimbledon Grand Slam!
Goran se je rodil 13. septembra 1971. v hrvaškem mestu Split. Tenis je začel igrati pri 7 letih, poklicno se je obrnil pri 17 letih. Leta 1988 je bil Ivanišević uvrščen na 351. mesto, dve leti kasneje pa je bil že na 9. mestu sveta. OP Francije leta 1990, v katerem je v prvem krogu premagal Borisa Beckerja in se uvrstil v četrtfinale.
V naslednjih 8 letih je Goran odigral tri finale Wimbledona, pri čemer vsakič ni uspel osvojiti te dragocene Grand Slam trofeje. Leta 1992, ko je prišel do svojega prvega finala v singlu Wimbledona, se mu je res približal, vendar je bil Andre Agassi v petih nizih boljši. Leta 1994. Ivanišević je izgubil še eno finale v All-England Clubu, tokrat proti branilcu naslova Peteu Samprasu v nizu. Vendar pa je pozneje istega leta Goran dosegel svojo karierno visoko uvrščeno številko 2. na svetu med samci. Leta 1998. je dobil tretjo priložnost za zmago v Wimbledonu, kjer se je spet pomeril s Samprasom, a je po zmagovalnem položaju izgubil v petih nizih.
Takrat se je zdelo, da mu je zmanjkalo sreče. K temu je dodal še njegov ognjeni temperament, ki mu je na teniškem igrišču večkrat povzročal težave - na primer razbijanje loparjev ali priseganje v domačem jeziku, ko je izgubil točko. 'Težava pri meni je, da vsako tekmo igram proti petim nasprotnikom: sodniku, množici, fantom z žogo, igrišču in sebi', je priznal.
Junija 2001 se je Goranova sreča začela spreminjati. Zdaj je bil na 125. mestu, vendar se je All-England Club odločil, da mu dodeli nadomestni znak. Odločen, da bo tokrat uspel, je premagal Andyja Roddicka, Marata Safina in se v polfinalu pomeril s Timom Henmanom. Ta neverjetna tekma proti 'zadnjemu angleškemu upanju' je zaradi prekinitev dežja trajala tri dni, vendar je Goran zmagal v 5 nizih.
Zadnja tekma proti Patricku Rafterju je bila v ponedeljek in je tisočem hrvaških in avstralskih navijačev omogočila nakup vstopnic na vratih in navdušeno podpirala svoje najljubše igralce. V enem najbolj nepozabnega finala v zgodovini Grand Slam je 29-letni Goran Ivanišević končno v 14. poskusu zmagal na Wimbledonu in premagal Rafterja s 6-3, 3-6, 6-3, 2-6, 9-7. To je bilo britje. Goran je bil tako živčen, da je zgrešil tri prvenstvene točke, a je končno na četrti točki udaril zmagovalca servisa in naslov je bil njegov. Čustveno izčrpan se je vrgel na travo in se razjokal, tako kot vsi mi, ki smo zanj navijali!
Praznovanje njegovega naslova je potekalo v Goranovem domačem Splitu, kjer se je zbralo več kot 150.000 ljudi, ki so sprejeli svojega ljubljenega prvaka. Snemanje majice po vsaki zmagi na tistem letnem Wimbledonu je postalo njegov zaščitni znak, tam pa na splitski promenadi ni razočaral svojih oboževalcev (zlasti žensk)-tako nor je bil, celo slekel se je v spodnje hlače in vrgel oblačila v evforična množica!
Leta 2004, tri leta po tem, ko je osvojil ta zadnji naslov, se je Ivanišević upokojil. Skupaj je osvojil 22 posameznih naslovov ATP. Največje Goranovo obžalovanje je ostalo, da nikoli ni dosegel prvega mesta na svetu. Kako bi lahko? Še en teniški genij, Pete Sampras, je bil takrat na vrhuncu kariere, zato se je za Gorana izkazalo, da je to 'misija nemogoče'.
Danes igra na turneji ATP Champions, pogosto se udeležuje dobrodelnih tekem, kot je tista proti Johnu McEnroeju, ki je bila julija letos v Dubrovniku. Goran zasebno uživa v družbi z ženo, nekdanjo manekenko Tanjo Dragović in njunima dvema otrokoma Amber Marijo in Emanuelom. Toda tudi zdaj, vsakič, ko je na teniškem igrišču, občinstvo ne pričakuje običajne tekme. Pričakujejo spektakularno igro in odlično zabavo. Konec koncev, kot je nekoč rekel Goran: 'V vsaki igri, ki jo igram, so v meni trije igralci, ki bi lahko kadarkoli prišli na površje, dober Goran, slab Goran in nori Goran! Vsi lahko služijo asom. '
